Kamniški vrh

V nedeljo je padla odločitev za nekaj lahkega in hitrega za dopoldne … no pokazal se je, da sm tokrat falu… in to grdo. Če je bila pot proti vrhu pričakovana (in naštudirano) kratka, strma in na parih mestih zahrbtno težka (konec koncev je šlo za “neoznačeno” pot), kjer bi se glede na to kolk sm štorast lahko še fino ubil; je bila pot nazaj precej grdo presenečenje.

Vmes je bilo na vrhu lepo, razgledi na Lj. kotlino čudoviti, skrajno desno je eno prav lepo razgledišče (zraven bivaka); tudi pot po grebenu nazaj je ok.
No za pot po grebenu (in okol čez pl. Osredek) sva se odločila, ker se nisva hotla ubijat po strmini nazaj. Izkazal pa se je, da ima pot od planine Osredek nazaj proti dolini dva prekleto zahrbtna odseka. Prvi je blo prečenje grape po ozki nezavarovani polički … in ko že misliš da je to to te počaka še plezarija okoli previsa po praktično uničeni, krušljivi in nezavarovani poti, kjer vsak napačen korak pomeni … well ….ekspresn izlet v dolino (po melišču). No .. sam smo preživel … kljub moji štoravosti …. komaj. 🙁 Tko, da na koncu ni biu lih nedeljski izlet. Sm pol na netu preveru, itak obstaja še cel kup drugih in lažjih poti …. eh … za drugič … mogoče 😉

Slike: