Tukaj gre baje tekst …. no shit 😉
1417 km (rdeče je vlak)
Konec lonec je tak, da sva uspešno pršla domov … kljub temu, da se je izkazalo, da so bili cilji previsoko zastavljeni … no … vsaj za drugič zdej vemo kako in kaj … spet.
Je pa tko … Škotska je prečudovita, žal nama je da nisva tam ostala dlje in se v bistvu omejila samo na škotsko …. mir, zeleno, divje .. folk ok.
Anglija je blj kot ne brezveze, pokrajna je precej enolična (rolling hills) in vse je ograjeno, povsod table in opozorila … in iz perspektive kolesarja butasto speljano (kljub hribčkom je prekleto strmo). Angleži so ena obična drhal .. z unimi kvazi “đentlmani” plave krvi itak nimaš kontakta (k so skriti v svojih graščinah al pa v karibih) … ostane ti “disciplinirana” a vendar divja raja, ki svoje frustracije sporšča v potokih piva, roštilja in fuzbalu. Meh.
Francozi so bili zanimivi. Presenetilo naju je to, da so precej “nehigienični” – sekreti pa to, umivanje, čistoča (angleži so to mel začuda super poštiman) in ja … glavni problem je jezik. Trdi so … francoščina ali nič. Vsaj večina. Aja … pa Pariz je grozen. Precenjen. Sej je lepo pa to … ampak je preplavljen s turisti tako, da vse skupaj nima smisla. Podobno kot Benetke.
Žalostno je bilo bolj na koncu … z vlakom sva za nazaj brez težav pršla do Beljaka …. tle se pa civilizacija ustavi … na drugi strani karavank je balkan in provinca …. in odrezanost od sveta. Če imaš lahko iz Beljaka direktn vlak do Moskve zato nimaš pametnega vlaka do Ljubljane (ki bi po možnosti sprejel bicikle) … zato sva mogla še zadnji dan biciklirat 90km. Blo je super do Mojstrane … pol te zajebejo doma in ti kolesarska zgine 10km pred Jesenicami in te spelje nekam v gozd in hribe …. mah sej sam šimfam … sam je to tle res precej bedno zrihtan … pa tolk mal je treba …. par 10 nalepk s puščicami???
Kar se tehnike tiče je funkcioniral vse ok (no razn na začetku ko sm zjebu navoj po svoji krivdi). Nov bicikl (VSF Tx-400) se je pokazal odlično … vredn denarja. Do potankosti potovanjem prirejen stroj. Stabilen (s prtljago), zadovoljivo hitr (glede na 26″ kolesa), platišča so super (schwalbe mondial) .. da o XT in LX menjalniku ne zgubljamo besed. Pol je pa hudič v detajlih .. kot so tubus prtljažniki, busch luči, dinamo, ergon ročke (te so se snele, ampak je kriv špegu), švicarska tačka… zadeva je za svoj denar odlično opremljena … če bi kupil komponente ekstra bi koštale več … pri nas si pa upajo za podoben denar prodajat brezvezne trekking bicikle … gole. In ja torbe … ortlieb je tle pač enostavno referenca … druge ni.
Je pa res, da se je poznala odsotnost podaljška za balanco (kar se tiče erognomije in udobja)… in so posledično roke malo bolj trpele … geštel je precej velik. Sedaj smo to rešili z novo balanco in višjim nosilcem krmila. Ma važn da so mi škot to sploh uspel popravit.
Edin zavore so mal problematične … pa ne ker bi delale slabo … v bistvu delajo dobr (mogoče mal cviljo) … problem je v tem, da je to komplicirana eksotika …. pač nemci pretiravajo. In če so take hidravlične zavore (magura hs11) v nemčiji običajne, povsod drugod pač niso. In si niti ne predstavljam, če bi to crknil ali kaj podobnega … enostavno se tega ne da popraviti (olje, cilindri etc …) Zato bo treba v perspektivi menjat za navadne (v-brake).
Drugo pa niti ni … ne vem … šotor bo treba menjat (za “tunelski tip”) zarad predprostora in posledično prostora za torbe in pripravo hrane ….
aja pa tehnika … na telefonu se ne da tipkat … zato posledično ni objav po dnevih .. čeprav sem pisal dnevnik (v zvezek) … samo se mi zdej ne da prepisovat. Netbook it is.
Za drugo leto pa nekaj krajšega …. npr. 1000km v dveh tednih … dosegljivo z nemškimi vlaki 😉
Tole bo bolj kot ne zgolj zasilna objava z namenom javljanja. Zal se je izkazalo, da kombinacija telefona in gumi tipkovnic ne funkcionira v praksi. Slike in ostale objave bom nalozu ob priliki … se dobr da se obstaja papir. Jebat ga … laptop je laptop. Kakorkoli ze … stanje je taksno:
Trenutno sva v Liverpoolu, dan za pocitek. Prevozila celo skotsko in precej severne anglije. Skotska je bila res cudovita … in ljudje in narava predvsem pa neka taka umirjena klima. Vec cajta bi mogla gor ostat. Tle v angliji tega ni. V bistvu je brezveze … natrpano, tecno in dolgocasno ( enolicno ograjeno podezelje). Zato bova kar lep kos preskocila z vlakom .. tako greva jutri do Bristola z vlaki naprej do Poola pa z biciklom.
Po skotski sva se kar matrala, je precej gorato pa tud sever anglije je biu tud precej zajeban … tko da sva na momente obupavala in v bistvu ugotovila da so dnevni cilji prenaporni. Oznacene steze so sicer ok ….. vendar so pogosto precej tecno speljane . Beri cez vsak mozen hrib …
Kakovost kampov tudi varira .. od super zrihtanih mega masovk do tega da sva se mogla umivat v reki!! ( na arranu).
Kakor sm ze prvic napisu so skoti res prijazni in precej skulirani … anglezi pa … hja … sicer uradno ok ….. ampak so v bistvu ena drhal. To sva imela moznost spoznati zadnjih par dni po kampih ko so le te zarad lepega vremena preprosto preplavili.
Drgac je precej drago, hrana je pre mastna ( npr zajtrk), v gostlnah zelo drago, javni prevoz nekao nezanesljiv ( privatizirane zeleznice) … skoz se neki kvari, edin vreme je neverjetno za anglijo … skor dva tedna sonca.
Dnevnik (dnevne objave)bom pa prepisal ko pridem nazaj. Interneta in stroma spet ni tako lahko dobit ( no v bistvu zmanjka casa).
Prevozila 406 milj v enem tednu ( cca 650 km ).
Slike:
Objavim ko pogrutam kako pobrisat clipboard.
1. Dan 6.7 Benetke – Gatwick – Inverness 18 milj
Pa poglejmo kako se tole pise na roke … presenetljivo hitro. Ok … clouk se pac mora zamotit medtem ko caka let … no v bistvu bulji v monitor in caka da se izpise stevlika gate-a. Prvi dan … evo ze cel dan visiva na letaliscu Marco Polo … tole z biciklom in letalom so same sitnosti. Prvo kako se sploh spravt do Benetk …. ce smo 4je in dva bicikla od tega en v skatli (se dobr da mam ogromn avto) … pol pakiranje vesninga bicikla na soncu (ok vsaj mir na parkiriscu) …. pol ubijat cajt … kar je na letaliscu drago pocetje …. in potem bicikla spravt do counter-ja. To so bli smehi … ker so bili mostiocki in prehodi ozji kot skatla. No nekak sva se prebila …. se pofockala ( bicikla tehtata 25kg vsak, sm zgleda to predobro spakiral – na sreco niso nc kompliciral, torbi pa po 13 kg) in evo sediva pred gate-i in cakava. No jst testiram tipkanje po zaslonu v kombinaciji z fast notepadom …. in stvar deluje. Bomo na gatwicku kej vec (na pravi gumi tipkovnici) napisal…
7.7 Inverness 18 milj
No na Gatwicku nismo nc kej dosti probaval ampak smo cel cajt neki dremal … letalisce je ogromno in zelo frekventno, vendar je bilo ponoci precej mirno. No ta mir ni dolgo trajal … kakor tudi ne moja naivnost da bo v nedeljo zjutraj mir. Haha ker sucker … guzva je bila ogromna, kaos totalni, zmedenost usluzbencov pa tudi. Po mukah sva se cekirala, uspela predati bicikla in se odvlekla do gate-a ter vkrcala. Ker sm biu paranoicen so mi easyjetovci se preverili, ce sta bila bicikla nalozena … sta bila … jupiii … no skoraj. Invernes in skotska lepi iz zraka, letalisce majhno, sonce je sijalo in bicikla sta prezivela …. zgledal je kot super zacetek. Pa ni bilo tako. Mi je nekak uspel zjebat navoj na krmilu, tak da se le-to ni dalo dobr zasraufat … in vijak se ni hotu odvit … super …bicikl defacto nevozen in precej nevaren..
Tako sva danes morala v startu “odovedat” se loch ness in ostat v Invernessu na popravilih. Nekak pocas sm se mogu privlect do mesta …tle je takoj treba rect da je prisoten tisti sok ko moras zamenjat pas na levo. Podzavestno gledas vse napacno …hehe. Kakorkol, da skrajsam …. uspelo mi je nadjdt v nedeljo odprt servis ( tiso, alpine bicycles) kjer sta mi modela clo uspela popravt bicikl. Po skoraj 3h drkanja …. ko je ze kazalo da se ne bo dalo popravt. In za to drkarijo hotla racunat smo dva funta!! Neverjeto, sm castil pivo vsaj … drgac pravta, da mata tako politiko, da pomagata popotnikom zastonj. Na sploh folk kr prjazen …. nekaj urdano ljuden (pac nisi navajen da te v stacuni sprasuje kaksen je tvoj dan … ne pricakuje da ji bos zacel jamrat nazaj)… nekaj pa pristno. Vsaj koncno lahko “brusim” svojo anglescino. Trenutno v kampu … tecno piha .. sicer se vedno sonce …. tale gumi tipkovica je pa sranje. Se je ze zlomila pa tudi dolgo tipkanje je utrudno. Treba bo investirat v proper tablet/keyboard.
Jutri direkt do Fort Williama, da nadoknadiva. Zihr bova vidla Nessie 😉 Interneta zaenkrat se ni.
10.5.2013 Novi Sad – Beograd 84km
Konec. Najbolj zajeban dan, zarad terena in predvsem zarad prometa. Začel se je dobr …. Novi Sad je res spedenano mesto … kolesarske poti ok … hudiča ….. ob donavi majo še pravo public atletsko stezo. Res dobr narejen. In res zelo drugače kot ostala Srbija. No takoj, ko greš čez most se začne norišnica …. prvo izhod iz mesta po bolj kot ne glavni cesti ter poslastica ….. vsaj ene 5km vzpona po (vsaj ko sva midva rinla gor) zelo prometni cesti. Zelo zelo zajebano. No na vrhu (prelaza) se zavije na stranske ceste in se pol skoraj do Beograda gre po nekih vukojebnih stranskih vaseh. Teren ni biu lih ravn pa še pihal je (spet). Heh … moram rečt, da vsi mislijo da sva nemca, ker nemci večinoma prakticirajo tole pot … pol so pa presenečeni ko jih ogovriš z zdravo.
Prava norišnica se je začela z bližanjem Beogradu oz. Batajnici. Jst ne vem, ker pametnjakovič je trasiral pot … ampak tole je bilo bolj kot ne ravno samomoru. Cesta je zelo prometna, skoz tovornjaki, luknje … vozniška kultura (predvsem to) pa totalno na psu. In ko prideš v Batajnico se morš še vključt na “še bolj” glavno cesto … samomor. Midva nisva več hotla tvegat. Na srečo sva nabasala na enga kolesarja, ki dnevno prakticira to pot. Res prijazno nam je svetoval vlak in naju celo pospremil do postaje. Za vlak sm sicer vedu … sam itak tle nkol ne veš kaj dejansko kej in kako funkcionira. Na vlaku itak nben nč kontrolira, za bicikle niti pod razno karkol prilagojen. Cela znanost bicikl dol z vlaka snet. Ampak ok … sva uspela … se prebila do Novega Beograda …. tm je civilizacija …. se vidi, da je novi beograd nekdo planiral … za razliko od vsega ostalega. Počakala fotra, ki je seveda mal zajebal transport (premajhn avto) .. ampak ok … dobr se je končal. Za nazaj bomo jutri vidil. Jeba v Beogradu najdt zanesljiv transport oz. taxi. Blj kot ne se ne moreš na nič zanest. Na srečo mi bo pomagal prijatelj Zuba z prevozom bicikla do bus postaje. Nkol več sm z biciklom …. blah.
To je to …. 840km v 7ih dneh. Zelo solidno. 🙂
Slike:
9.5.2013 Apatin – Novi Sad 142km
Medtem ko to pišem se “luksuzirava” v nekem fensi hotelu oz. tur. naselju v Novem Sadu …. neverjetno kako to paše (in kako je težko vstat). Pa niti ni tolk drago … cca. 55eur za sobo v hotelu z 4* in (baje) bogatim zajtrkom se mi ne zdi ravno veliko. Je je treba odpočit za zadnjo etapo bitke do Beograda.
Včeraj sva “v šusu” prevozila pol Vojvodine. Začel se je z bogatim zajtrkom v unmu penzionu ker sva spoznala gospo (delavko), ki tm dela … in smo se zapričal za 1h. Pravi, da se je priselila sm iz Čehoslovaške l. 91 v Jugoslavijo … ufff … super leto za emigracijo. Kako je bilo dobr takrat … zdej jo pa sam izkoriščajo in sanja da bi šla v nemčijo delat (in vsaj kej zaslužit).
No kar se samega bicikliranja tiče … je bilo precej netežavno … večinoma dobre in označene ceste, malo prometa (tudi na glavnih), precej vasi vmes za obnovo zalog vode in čokolade …hehe …. edin ta veter še zmer piha in to te hitro utrudi. Pri mestu Bačka Palanka sva šla na drugi breg donave (zaradi prometa) …. prometa res ni bilo … so bli pa kr orenk klanci … in po 110km se ti res še ne da grizt v hrib. Pa še čez hrvaško in srbsko kontrolo je blo treba it … 2x v roku par km …. bedniki eni k težijo … jebemti te banana republike … sam privid države. Pred Novim Sadom je blo kr prometno in precej neprijetno, sam se je hitr clo stvorila neka koleasrska pot in to direkt do tega otoka (ribarsko ostrvo) kjer je hotel.
Zvečer sva šla še pogledat v mesto … prvo hotla peš pa hitr ugotovila, da Novi Sad le ni tko majhn .. pa sva raj šla z busom … šofer je očitno vozu na cajt … kot žaklje krompirja. V centru je bilo ogromno folka …. biu je nek koncert kao zarad dneva evrope (kaj pa zmaga?) in je clo nastopu un še živeči od ramonseov (marky?). Je blo kr velik “normalnga” folka …. sam midva več kot to, da sva najdla neki za žret in nardila en krog nisva zdržala … sva spala stoje. Je pa tko na uč Novi Sad kr lepo in zrihtano mesto … precej bolj kot BG. Se pač vidi, da tle turki niso vladal.
Za danes pa poslastica … vožnja do Beograda in “vstop v pekel”. To bo še zabavno.
Slike:
8.5.2013 Baja – Apatin 101km
Tole bo bolj kratko, ker se pripravljava že na odhod proti Novemu Sadu. Včeraj je bilo prav prijetno, vreme ok … razen vetra (že 2 dni piha čelni veter, tako je je orenk safr), ceste presenetljivo mirne, v Somobru in Apatinu majo celo kolesarske steze (neverjetno za Srbijo) … v bistvu prav ok. Končno spet štekam folk, hrana ok .. prenočišče mava pa v “villa duda” … mal tko nekonvencionalno opremljena bajta na koncu mesta (fontane, jezerca, barve … celo laboda v bazenčku majo … živega seveda). Ok … za 24 eur za oba bo ok. Hitro opažanje še za ta konc … se vid ta tle niso turki vladal … dejnasko je drgač kot ostala srbija … in to precej … v pozitivnem smislu seveda. Tale apatin je pa tud kr ok; se vidi, da pivovarna drži stvari pokonc.
Zdej pa proti Novemu Sadu … zadnja dolga etapa … 130km.
Slike:
7.5. 2013 Rackeve – Baja 141km
Dan se je začel zelo zgodaj in tudi zelo mokro in blatno. Ponoči je namreč scal in šotor je bil poln blata … pa še ratal mi je met en čevelj zuni in je biu pol še ta moker …. grrr. Pojedla, pospravla, posušila kar se je dalo in odšla do postaje primestnega vlaka (HEV); na najino veselje je na zaslonu pisal Rackeve ,,, se pravi vlak kljub vsemu vozi do ke. Sledila je ura vožnje z ne ravno udobnim madžarskim “s-bahnom” do nekega mesetca cca. 40km južneje od Budimpešte. Na začetku je kolesarjenje potekalo mimo nepregledne vrste vikend hišic, kasneje pa sva (info je biu da je kol. pot zanič) zavila na glavno cesto (št. 51). Uff … to je bilo čupavo. V tem trenutku se je namreč uscal, izkazalo pa se je tudi, da je cesta zelo popularna za šleperje. Sledilo je cca. 20km trpljenja, ki pa sva ga srečno prestala. Naprej je bila pot speljana po stranskih poteh, skozi različne vasi ali paralelno ob glavni cesti (so pustili staro cesto). Aja pa večino cajta je scal. Ampak se navadiš. Vse do mesta Fokto, kjer pa prešaltaš na nasip. Ta je biu zgolj makadamski, na določenih mestih slabši … ampak sva vztrajala, ker naj bi se naprej začel asfalt (tko je pisal na netu). Kurac asfalt; začela so se gradbena dela (sej zgleda da je biu clo nek napis, sam kdo pa šteka madžarščino) in tisto fino “mehko” gradbeno blato …. sploh polno vode. Blatno trpljenje. Furala safr. Pol se je asfalt res stvoril … sma je bilo že pozn in šele ob ene 20h sva pršla do te Baje (ki jo btw zaradi zgodovinskih razlogov že tako nimam v najlepšem spominu). Tle te pa pot spelje čez vsa možna blokovska naselja, dokler končno ne prideš na un kockast glavni trg. Aja pa vmes sva napadla prvi kebab (madžari rečejo zgleda zgolj gyros) kiosk. Za kamp je bilo prepozno zato sva šla v nek hotel (kaiser), 50eur za sobo. Za preživet. Sva nujno rabla pojstlo, štrom, udobje … pa tud plac kjer bi lahko oprala in posušila vse živo. O tem kako zlorabiti hotelsko sobo za pucanje čevljev in sušenje šotora pa raje ne bi.
Še malo splošno o madžarski: zelo nacionalno obarvana (povsod zastave), nekje tudi une “veliko-madžarsko-nacionalistične”; znanje tujih jezikov nikakvo – roke, noge najboljš (razn un v Budimpešti je res obvladal); jezik neverjetno kompliciran; folk načelma iskreno prijazen; sicer ponekod ofucano (stavbe, infrastruktura) … samo neverjetno čisto. Ampak res čisto. V Baji npr. niti enega grafita, nobene polomljene table …. ceste so tud ok. Ni toliko reklam kot npr. na Slovaškem. Drgač pa vidiš tudi “tipični tranzicjski kič” … različni “nivoji” … od trabantov do prepotentnih bmw/audi voznikov. Tale hotel mi je tud mal sumljiv (ni rabla osebne) … zihr majo urno postavko. Vseen pa bistveno boljš kot bizim. Da ne rečem, da sm biu prvič v tušu z radijem in “disco” razsvetljavo. Hehe. Meja je tle blizu, zato se že da ujet hrvaške/srbske postaje.
Jutri pa naprej do Apatina, zarad kilometraže ne bova šla čez hrvaško (sva tudi srečala enga francoza, ki nama je reku, da je tudi naprej blato …. grr) ampak direkt na Bački Breg in Sombor. jeeh … končno bom spet štekal folk. Aja pa še to: komarji so naju izsesal, ker ko se furaš ob reki, sam da se ustaviš te takoj napade ene 10-20 kom. Vsak od naju ma po moje ene 50 pikov.
Slike:
6.5.2013 Esztergom – Budapest 94km
Dons se pa ni izšlo vse po načrtih; namest do Rackeveja so “zaglavila” v Budimpešti; tako da naju jutri čaka “spet” naporen dan.
Začel se je vzpodbudno, prvi vtis o madžarski (kolesarski infrastrkturi) zelo pozitiven; z razliko od slovakov dobro označene poti (table niso razbite), večinoma pa tudi ločene kolesarske poti. No veselje je trajalo do ene Szent Andreje (al neki tacga) – una srbska vas severno od Budimpešte – ene par km je blo kr čupavih, blato, šoder in poslastica – poplavljene poti. Ob vhodu v mesto pa se je še orenk (ampak res orenk) uscal – nevihta. Še dobr, da sva lih takrat zalutala in se znašla pred nekim “burger houseom”. Treba rečt da je biu “ištvanburger” zelo dobr; bistveno boljši od unga kao fensi pred sparom. Tle sva kr dost cajta zgubia … nadaljevanje je blo pa tud kr “stresno” … poldanski rush hour v metropoli kot je budimpešta ni lih užitek. Tko da nama ni zneslo do unga mesta (Rackave) … sva hotla še na vlak (ki btw pelje do ke … ampak murphy …. dela na progi pelje sam do pol poti). Tko sva zdej v mestnem kampu v Budimpešti. Urejeno, čisto, prjazen in angleško govoreč folk, vsa infrastruktura, džabe net … bistveno boljše kot včeraj – pa tud komarjev ni tolk. Je pa res da je tudi malce dražje. Ampak jebat ga … tole je prestolnica. Jutri naprej suffer do Baje (če nama rata).
ps:
telefon je na airplane mode (brez signala gsm, baterija zdrži neverjetno dolgo 🙂 – jo krvavo rabim zaradi OSM zemljevidov).
Slike:
5.5.2013 Dunajska Streda – Esztergom 134km
Tokrat na suho … smo brez neta, sm bizgec pozabu vprašat na recepciji, sedaj je pa prepozno. Dons je blo spet kr naporno … 134 km, pršla na cilj šele ob 19h. Sprva je kazal prav ok … zajtrk med bloki, prazne ravne ceste (nazaj do Donave) in ponovna avtocesta tm okoli hidroelektrarne Gabičkovo. No pol se je pa pot dejansko končala. Včer je še zgledal da majo slovaki ok kolesarske poti … ampak kot kaže samo do Gabičkovega. Naprej bolj kot ne polom … če že so … so vse table polomljene, in to po možnosti ravno tam kjer je puščica. Neki cajta je še šlo (hvala osm mapam .. biu bi mrzel brez) pol je pa pot postala en zjeban šoder … in tist je bla orenk muka in to skor 15km (zgubla vsaj 2h na tem). Ha .. vmes je bla še ena betonska štreka in to iz unih betonskih sestavljenih plošč (vzhodnoevropski fetiš … če se je kdo vozu po češkoslovaški avtocesti do Prage ve o čem govorim) …kling klang kot vlak jebemti … s torbami na biciklu ni lih prijetno. No prlezla sva pa le do mesta Komarno … tm iskala neki za pojest .. zaglavila v neki fensi restavraciji .. bilo dobro (celo jedu zelenjavni mix ki ga v drugačnih okoliščinah nikoli ne bi 🙂 ) .. ne ravno poceni … in ja … k sva šla sva ugotovila da se junk skriva za vogalom. Grrr …
Ker se nisva več mislila jebat s šodrom in travo na uradni poti sva kr usekala po glavni cesti. 50km durhmarša do Šturova. Naporno. Sva pa le prlezla. Tale madžarski kamp je suvereno slabši kot včeri … infrastruktura je bolj kot ne relikt 80ih .. ampak ok to bi še blo za preživet … problem so komarji. Na tisoče jih je … ne smem se začet praskat 🙂 Zdej pa 3 dni popolnega nerazumevanja večine napisanega 🙂 Pr slovakih si vsaj vse štekal … tukaj tega ni.
Jutri čez Budimpešto in naprej do Rackeve-ja. Spet 120+ km. Naporen bo ta teden.
Slike:
4.5.2013 Wien – Dunajska Streda 133 km
Evo prvi dan pravega kolesarjenja. Začela pozno … pač posledica tega, da sva bila pokonc do 2eh … chitchat z Aljo in Reinijem. Le-ta sta celo nekaj cajta cincala,če bi se nama danes pridružila do Bratislave … vendar zjutraj ko sva se zbudila nič ni kazalo na to … zato ju raje nisva budila … sva pospravila … spakirala in skliznila vn. V prvi štaucuni sva sem nama še nabavil zajtrk, ki sva ga na radost mimoidočih kitajčkov (ki so zadnje čase dominanten turističen pojav) žuljila zravn “stadt parka”. Sledil je še “pobeg” iz Dunaja via Donaukanal in Donauinsel ter priključitev na glavno donavsko pot. Sledilo je 60 km perfektnih avstrijskih kolesarskih poti .. oz pot, ki je bila speljana po nasipu. Prava avtocesta, seveda odlično označena, kolesarji kulturni in prijazni (pozdravljanje mimoidočih obvezno). Sploh mi ni jasno kako lahko folk na takih poteh zaluta. Vendar zalutajo. Prvo neka italijanka (itak makaronarji … te itak povsod zalutajo), ki sm ji šenkal zemljevid .. pol pa neki .. hmm .. ne vem po moje clo američani …. glede na dobro angleščino …. ki so bili sveto prepričani, da je Bratislava v smeri proti Dunaju.
Hitr sva bla pr ex-železni zavesi .. in preletela Bratislavo po desnem bregu …. ma kr solidna kolesarska infrastruktura je treba rečt … je pa takoj vidna razlika … ljdje se zelo radi gužvajo …. po kolesarskih stezah se pomika vse živo … kultura bolj nikakva. Aja … pa slovaška … itak …kakofonija jumbo plakatov, “tranzicijskih firm”, slabega novodobnega okusa in ostankov (sicer dobromislečih vendar zavoženih) realsoc arhitekture …. bloki …hihi. Blj ene “seljačine”, ki se blazno trudijo pokazat to kar majo …. vsaj tisti ki na tak in drgačen naičin imajo … vsaj tle v Dunajski Stredi. Ok … slovaška donavska pot je bolj kot ne odlična … zaenkrat skoz asfalt .. skoz ob reki … na začetku sicer gužva, ki pa se je pol zredčila. Edin ni lih najbolje označeno (sploh kraji mim katerih se voziš) – kar sva pa midva nujno potrebovala, ker je biu v planu detour z glavne poti do mesta Dunajska Streda … ki ima kamp . Ob Donavi slovaki nimajo nč pametnga za spat. Sprva je že zgledal, da sm se mal precenu za danes (glede na kilometražo in cajt) .. vendar nama je na koncu ratal in sva pršla do kampa. 6eur za oba na noč (aja pa prijazni lastniki, kr ok zrihtano, nobene gužve, zastonj hitr net + družbo nama tle ob ograji delata dva nemška ovčarja 🙂 ). Jep zelo ok in poceni … btw: veliko pivo v lokalih 1eur … kebab 2.5 eur, solata 3eur. Je kr cenej kot pr nas … kljub temu, da so tud njim “podtaknil” evro. Za prvi dan je blo kr naporno … jutri pa “samo” ene 110km do Esztergnoma (al neki tacga) in dokončni prehod na Madžarsko stran (čeprav so tud tle btw. madžari večinsko prebivalstvo).
Slike:
