Citat iz opisa smučišča na portalu www.skijanje.hr :
“Raj u Alpama, najprestižnije francusko skijalište, najviši skijaški centar u Europi, dio najvećeg skijaškog kompleksa na svijetu. Ako vam to nije dovoljno, više ne možete dobiti.”
In s tem je povedano vse.
Slike:
Še en izmed takih “obskurnih” vrhov in še ena odločitev v zadnjem hipu. Tanja je zbolela, zjutraj sva ugotovila, da je vreme slabo … zato je Javorjev vrh (nad Preddvorom) prestavljen na April. Na brzaka sm zvohu tale Cicelj …. bolj po premisi …kratko in sladko … kar se je na koncu potrdilo.
Štartala v Senožetih … čez Veliko Vas (še ena izmed predalpskih “idiličnih” vasi, ki kar kliče po flashbacki-ih Visoške kronike in pričakovanj, da se bo vsak cajt pojavila ena dekla, ki s solzami v očeh bosa odhaja na “tlako” v sosednjo vas) …
Anyhow …. tabolj strm del se je začel nad vasjo, še malo po grebenu … in ekola … vrh.
Tabla na križišču (ko prideš na greben) je obljubljala 5 min do “dodatnega” žiga (za Sv. Miklavža) … zato sva šla še ke pogledat… pač .. žigu se ne morem upreti. No, čeprav naju cerkvice ne zanimajo je bil na vrhu poleg le-te še lep razgled proti Ljubljani (predvsem pa proti “javnim skladiščem” in Fužinam 😉 )
3h .. kratko in sladko. Zdej pa 2 tedna hribovske pavze in odhod v Francijo na 3300 m.n.v 🙂 !
Vse slike:
No … konkretnejši vrh za Tanjo je ta teden prišel v obliki “pohoda” na Sv. Trojico. Sicer tehnično popolnoma nezahteven vrh, se je zaradi precej oddaljenega izhodišča izkazal za lep, a kar naporen 6-urni pohod. Štartali smo iz Slovenske vasi, kjer nas je na začetku prišel pozdravit lokalni kuža z očitnim fetišem na avtomobile rdeče barve (ma je hotu na vsak način kr v prtljažnik skočt…). Ko je vidu, da ne bo nič iz tega se je pa pustu konkretno počohat … 😉
Kmalu po štartu smo (načeloma po moji krivdi) gladko falili markacijo in potem pol ure za “brezveze” lutali v napačno smer …. dokler končno nism ugotovu, da neki ne štima …. smo šli pač nazaj našli pravo pot in lepo počasi ..mimo (suhega) jezera, pašnikov in “NATO pakt” poligona (sic!) počasi lezli do vrha.
Na vrhu kar nekaj ljudi … nekaj zgubljencev, nekaj družin; vsi razen ene parih Italijanov in nas pa so prišli iz drugih (bližjih) izhodišč. Z vrha prekrasni razgledi na Pivško kotlino, Nanos, proti Snežniku in v daljavi Učki …
Tanja je preživela … midva z Vesno sva pa bila tudi zadovoljna s turo …. sploh glede na to, da je bila tudi Sv. Trojica “kompromisen” predlog, ker Tanja (še) nima gojzarjev …. se bo pa to kot kaže kmalu moralo spremeniti, ker bo treba začet lezt proti cifri 2000 … 😉
Slike:
No v nedeljo sva se končno spravila še do “celjskega/šentjurskega kuceljčka” (s transverzalnim žigom) … Resevne. V terapevtske namene sva s seboj vzela še Tanjo. Dodaten izgovor je bil še obisk neke športne trgovine v Celju, kjer prodajajo “špecialne” smučarske čelade, kar pa se je na koncu izkazalo za bolj kot ne polom … ker čelade niso bile ravno uporabne.
Kakorkoli …čudovit sončen dan ….. popolnoma nezahteven vzpon …
in lep razgled z vrha železnega stolpa …
Zanimivo je le-to da v koči na vrhu ni ponudbe hrane … nam je pa prijazni oskrbnik vseeno skuhal kranjske klobase … 🙂
Tanja je na koncu ugotovila, da le ni tako brez kondicije … tako,da bo v nadaljevanju “hribovske terapije” potrebno osvojiti kaj konkretnejšega …. 😉
Vse slike:
