Podčetrtek – Kumrovec

Po Sljemenu je sledil Podčetrtek …. ki se mi je takoj zameril, ker sm se uspel zaletet v kandelaber (in to na praznem parkirišču) + pozneje so pijani štajerci na bazenu samo potrjevali mojo teorijo, da je s tem koncem balkana nekaj hudo narobe. 😉

No ampak midva sva pršla sm kolesart in ne namakat se, zato sva drug dan usekala eno turco ob reki Sotli. V precejšnji vročini, po ne tako ravni cesti 🙁 sva se odpravila proti rojstnemu kraju največjega sina naših narodov. Hitro sva šla na drugo stran Sotle (čez meni tako antipatično in popolnoma odveč mejo) … tam naju je ganju en kuža … čez prekleto strma Zagorska sela do Kumrovca.

Kumrovcu se še kako vidi, da je bil zahvaljujoč “staremu” včasih nekaj … danes pa živi od stare slave (ker vse ostalo je uničeno) – pa še te stare slave se kao sramuje. Občutek je bil (vsaj zame) precej beden .. zato sva se raje odpravila naprej.

Še mal okol .. pa spet čez jebeno mejo (še dobr da je “full gužva” pa štrajk ni pršu do izraza) …čudn da tega dol na sliki niso demontiral, zdej, ko je to “schengen” meja…
..no nazaj do Podčetrtka ….kjer sva se spet nažrla (pice z nadevi po lastni izbiri niso dobra stvar; včasih preveč izbire škodi), ugotovila, da sva prevozila solidnih 45km, pospravla bicikle in se v pasji vročini odpeljala nazaj proti domu.

Sljeme

Kar je bilo sprva mišljeno kot “šala” (se pravi vzpon na to purgersko sljeme) sva se dejansko odločla izpeljat za dan OF.  Medtem, ko se je vsa vesoljna Slovenija cvrla v kolonah proti morju, sva jo midva usekala čez Zaprešić, Ilico in skozi mega labirint podsljemenskih uličic zagrebške suburbie (hvala google “drive-flowu”; ker garmin je zahinavu na celi črti) do Šestin, kje je bilo najino izhodišče. Dobr je še to, da pr sosednih ni bilo praznika … zato je bilo (vsaj iz pohdniško turističnega vidika) prekleto mirno; sploh pa … bratje hrvati so žal še vedno preveč “na dark side”, da bi še praznoval kak “dan upora proti fašizmu”. 🙁
Anyhow … 2h30min durhmarša, sprva skozi naselje, potem pa po širokih in na momente še predobro označenih poteh, ne da bi srečala žive duše (ok enga pa sva). Pot lahka, zgolj na parih odsekih “težavnejša” … edin v tej instat vročini se je kr vlekl vse skupaj. Nekje na 2/3 poti se zagleda tv stolp, ki ti da jasno vedt kolk je še lazenja do gor.

Sljeme, kot turistična točka milijonskega Zagreba je zelo priljubljeno in “razvito”, na vrhu imaš vse živo in to privablja veliko (različnih) ljudi. Večina se jih gor pripelje in potem pase zijala, dosti jih pride z biciklom, midva sva bla pa ta dan ena redkih, ki sva prišla gor peš. Sicer je gor precej koč, hotelov, domov (seveda tudi smučišče); midva sva ostala zgolj na Vidikovcu (vrhu) (pogled proti Brežicam); tam v takem pravem planinskem duhu šla na čevape … pršla k sebi in se odvlekla nazaj v mesto.

Nazaj grede je garmin spet gladko zahinavu, in ker nisva imela drive-flowa, sem uporabil odokativno metodo “po občutku” … in naju uspešno, čez Pantovčak (fancy konc…) stvoril na Ilici, kjer je pa itak naravnost do Zaprešiča … in naprej proti Podčetrtku …

Slike:

 

Partizanski vrh

V nedeljo sva se ob lepem vremenu odpravila na Partizanski vrh nad Trbovljami. Nezahteven tisočak s “prijaznim” izhodiščem za avto; slabi dve urci prijetne hoje skozi kvazi “trboveljski beverly hills” in ene par vasi (precej psov ;)).

part2

Presenetljivo malo ljudi na vrhu oz. v domu. Glede na vreme pričakoval bolj množičen obisk.

part4

Ravno prav … kratko in sladko … bomo še! 🙂

Vse slike:

 

Hom

Mal je blo treba migat po vrnitvi iz Francije. Thule truga je kriva, da je “padel” Hom.

Kratko, sladko … ravno prav. Parkirišče pri cerkvi (vas Sora) nabito polno, na vrhu nikogar. Pogled na Lj. kotlino samo za naju …