V nedeljo je padla odločitev za nekaj lahkega in hitrega za dopoldne … no pokazal se je, da sm tokrat falu… in to grdo. Če je bila pot proti vrhu pričakovana (in naštudirano) kratka, strma in na parih mestih zahrbtno težka (konec koncev je šlo za “neoznačeno” pot), kjer bi se glede na to kolk sm štorast lahko še fino ubil; je bila pot nazaj precej grdo presenečenje.

Vmes je bilo na vrhu lepo, razgledi na Lj. kotlino čudoviti, skrajno desno je eno prav lepo razgledišče (zraven bivaka); tudi pot po grebenu nazaj je ok.
No za pot po grebenu (in okol čez pl. Osredek) sva se odločila, ker se nisva hotla ubijat po strmini nazaj. Izkazal pa se je, da ima pot od planine Osredek nazaj proti dolini dva prekleto zahrbtna odseka. Prvi je blo prečenje grape po ozki nezavarovani polički … in ko že misliš da je to to te počaka še plezarija okoli previsa po praktično uničeni, krušljivi in nezavarovani poti, kjer vsak napačen korak pomeni … well ….ekspresn izlet v dolino (po melišču). No .. sam smo preživel … kljub moji štoravosti …. komaj. 🙁 Tko, da na koncu ni biu lih nedeljski izlet. Sm pol na netu preveru, itak obstaja še cel kup drugih in lažjih poti …. eh … za drugič … mogoče 😉

Slike:

En tak nezahteven vrh nad Predvorom (cca. 1400m) … cca. 2,5h hoje, ravno prav za prvomajske ….lep dan, nezahtevno … čeprav se je malo vleklo …na vrhu pa mir in tišina; večina je itak rinla samo do Jakoba (in ke je rinlo marsikaj), edin “problem” je biu, da nas je na koncu ujela nevihta.

Bo treba še ….

Slike:

Kar je bilo sprva mišljeno kot “šala” (se pravi vzpon na to purgersko sljeme) sva se dejansko odločla izpeljat za dan OF.  Medtem, ko se je vsa vesoljna Slovenija cvrla v kolonah proti morju, sva jo midva usekala čez Zaprešić, Ilico in skozi mega labirint podsljemenskih uličic zagrebške suburbie (hvala google “drive-flowu”; ker garmin je zahinavu na celi črti) do Šestin, kje je bilo najino izhodišče. Dobr je še to, da pr sosednih ni bilo praznika … zato je bilo (vsaj iz pohdniško turističnega vidika) prekleto mirno; sploh pa … bratje hrvati so žal še vedno preveč “na dark side”, da bi še praznoval kak “dan upora proti fašizmu”. 🙁
Anyhow … 2h30min durhmarša, sprva skozi naselje, potem pa po širokih in na momente še predobro označenih poteh, ne da bi srečala žive duše (ok enga pa sva). Pot lahka, zgolj na parih odsekih “težavnejša” … edin v tej instat vročini se je kr vlekl vse skupaj. Nekje na 2/3 poti se zagleda tv stolp, ki ti da jasno vedt kolk je še lazenja do gor.

Sljeme, kot turistična točka milijonskega Zagreba je zelo priljubljeno in “razvito”, na vrhu imaš vse živo in to privablja veliko (različnih) ljudi. Večina se jih gor pripelje in potem pase zijala, dosti jih pride z biciklom, midva sva bla pa ta dan ena redkih, ki sva prišla gor peš. Sicer je gor precej koč, hotelov, domov (seveda tudi smučišče); midva sva ostala zgolj na Vidikovcu (vrhu) (pogled proti Brežicam); tam v takem pravem planinskem duhu šla na čevape … pršla k sebi in se odvlekla nazaj v mesto.

Nazaj grede je garmin spet gladko zahinavu, in ker nisva imela drive-flowa, sem uporabil odokativno metodo “po občutku” … in naju uspešno, čez Pantovčak (fancy konc…) stvoril na Ilici, kjer je pa itak naravnost do Zaprešiča … in naprej proti Podčetrtku …

Slike:

Hehe …. moj “localhost” … za po službi. Kratko, sladko in samotno. 😉

V nedeljo sva se ob lepem vremenu odpravila na Partizanski vrh nad Trbovljami. Nezahteven tisočak s “prijaznim” izhodiščem za avto; slabi dve urci prijetne hoje skozi kvazi “trboveljski beverly hills” in ene par vasi (precej psov ;)).

Presenetljivo malo ljudi na vrhu oz. v domu. Glede na vreme pričakoval bolj množičen obisk.

Ravno prav … kratko in sladko … bomo še! 🙂

Vse slike:

Mal je blo treba migat po vrnitvi iz Francije. Thule truga je kriva, da je “padel” Hom.

Kratko, sladko … ravno prav. Parkirišče pri cerkvi (vas Sora) nabito polno, na vrhu nikogar. Pogled na Lj. kotlino samo za naju …

Še en izmed takih “obskurnih” vrhov in še ena odločitev v zadnjem hipu. Tanja je zbolela, zjutraj sva ugotovila, da je vreme slabo … zato je Javorjev vrh (nad Preddvorom) prestavljen na April. Na brzaka sm zvohu tale Cicelj …. bolj po premisi …kratko in sladko … kar se je na koncu potrdilo.

Štartala v Senožetih … čez Veliko Vas (še ena izmed predalpskih “idiličnih” vasi, ki kar kliče po flashbacki-ih Visoške kronike in pričakovanj, da se bo vsak cajt pojavila ena dekla, ki s solzami v očeh bosa odhaja na “tlako” v sosednjo vas) …

Anyhow …. tabolj strm del se je začel nad vasjo, še malo po grebenu … in ekola … vrh.

Tabla na križišču (ko prideš na greben) je obljubljala 5 min do “dodatnega” žiga (za Sv. Miklavža) … zato sva šla še ke pogledat… pač .. žigu se ne morem upreti. No, čeprav naju cerkvice ne zanimajo je bil na vrhu poleg le-te še lep razgled proti Ljubljani (predvsem pa proti “javnim skladiščem” in Fužinam 😉 )

3h .. kratko in sladko. Zdej pa 2 tedna hribovske pavze in odhod v Francijo na 3300 m.n.v 🙂 !

Vse slike:

No … konkretnejši vrh za Tanjo je ta teden prišel v obliki “pohoda” na Sv. Trojico. Sicer tehnično popolnoma nezahteven vrh, se je zaradi precej oddaljenega izhodišča izkazal za lep,  a kar naporen 6-urni pohod. Štartali smo iz Slovenske vasi, kjer nas je na začetku prišel pozdravit lokalni kuža z očitnim fetišem na avtomobile rdeče barve (ma je hotu na vsak način kr v prtljažnik skočt…). Ko je vidu, da ne bo nič iz tega se je pa pustu konkretno počohat … 😉

Kmalu po štartu smo (načeloma po moji krivdi) gladko falili markacijo in potem pol ure za “brezveze” lutali v napačno smer …. dokler končno nism ugotovu, da neki ne štima …. smo šli pač nazaj našli pravo pot in lepo počasi ..mimo (suhega) jezera, pašnikov in “NATO pakt” poligona (sic!) počasi lezli do vrha.

Na vrhu kar nekaj ljudi … nekaj zgubljencev, nekaj družin; vsi razen ene parih Italijanov in nas pa so prišli iz drugih (bližjih) izhodišč. Z vrha prekrasni razgledi na Pivško kotlino, Nanos, proti Snežniku in v daljavi Učki …

Tanja je preživela … midva z Vesno sva pa bila tudi zadovoljna s turo …. sploh glede na to, da je bila tudi Sv. Trojica “kompromisen” predlog, ker Tanja (še) nima gojzarjev …. se bo pa to kot kaže kmalu moralo spremeniti, ker bo treba začet lezt proti cifri 2000 … 😉

Slike:

No v nedeljo sva se končno spravila še do “celjskega/šentjurskega kuceljčka”  (s transverzalnim žigom) … Resevne. V terapevtske namene sva s seboj vzela še Tanjo. Dodaten izgovor je bil še obisk neke športne trgovine v Celju, kjer prodajajo  “špecialne”  smučarske čelade, kar pa se je na koncu izkazalo za bolj kot ne polom … ker čelade niso bile ravno uporabne.

Kakorkoli …čudovit sončen dan ….. popolnoma nezahteven vzpon …

in lep razgled z vrha železnega stolpa …

Zanimivo je le-to da v koči na vrhu ni ponudbe hrane … nam je pa prijazni oskrbnik vseeno skuhal kranjske klobase … 🙂

Tanja je na koncu ugotovila, da le ni tako brez kondicije … tako,da bo v nadaljevanju “hribovske terapije” potrebno osvojiti kaj konkretnejšega …. 😉

Vse slike:

Včerja sva obiskala Korado … originalen plan je sicer bil obisk Celja in enga kuceljčka (s transverzalnim žigom) tm nekje…. sam je Vesnina kolegica zbolela ..tko, da je bila Korada en tak “split second decision” + sm jo že neki časa imel v planu …

Avto sva pustila v Plavah … blj ena taka tužna vasica, kjer razen elektrarne, zelene Soče in propadle železniške postaje ni ničesar.  Pot sva malce zaj* tako da sva usekala varianto čez Zamedveje .. zato se je kar precej vleklo (90% poti je samo cesta).

Na vrhu bolj malo ljudi … sva bila praktično edina, ki sva prilezla iz Plav … ostali so se bolj “švercal” al so bili pa italijani … kar je spet štorija zase. Konce koncev lep izletek, cca. 4h hoje (čeprav je lahko se kar pot kar vleče) … optimalen izkoristek sončne nedelje. 😉

Vse slike:

Ker je bilo v nedeljo (22.1) lepo vreme in ker je potrebno malo migat sem se odpravil na Malo goro (Sv. Ana) nad Ribnico (920m). Vesna je zaradi bolezni tokrat “zahinavla”, tako, da sem se “prisilil” in šel sam.

Vzpon nič posebnega, 1.15 hoje (od Inlesa do Sten Sv. Ane), precej ljudi (pač lep dan), pri koči kr gužva …. jasno samo lokalci (in s tem povezana folklora …medica, žganje, juhej..)

Prišli gor, se poštempljali … in to je to 😉

November 2009