Amerika, amerika … zemlja velika !!

Še zmer ne morem verjet, da sva dejansko pršla …. da sva v slabih 24h zamenjala deževno štajersko avtocesto (polno čehov in romunov) za …well … izraz “da hood” bo najboljši ..v bronxu. Tako zdej ležim v tipični ameriški pojstli … na steni tv z šizofrenim programom in braindamage reklamami, zunaj pa hrup avtoceste (Bruckner expwy če sm loh picajzlast) in prej je blo eno sranje ulco zravn (polna ulca enih črncov, neki vsi panični, zijala pač … pa še policija tm nekje … pa jst mim šetam) … pa ulce polne … ampak res polne ljudi, folk poseda pred štacuncami (barber shopi) in raznoraznimi “etničnmi” deliji … štacuna kjer sm kupu vodo je očitno muslimanska (za cashier pultom dve v burkah) …. matr … sam manjkal je da lih takrat kak mulc uletu s pištolo in zahtvu denar. No soseska je pa tko na uč 99% hispanska ….ostalo pa črnci …. belci … well ni jih 😉 Sam kurc .. vseen ne zgleda tolk hudo, zihr pa zgleda precej bolj pristno kot Times Sq. kolkr sva ga že vidla z Airport busa, ki je “jampacked” s turist in reklamami z lažnimi obljubami. Ok zdej sm že odlutal … gremo od začetka.

Pot do Budimpešte “dolgočasna” in zaspana, pršla ke v 5ih urah (ob ene 2:30), pustila avto na parkirišču (pol parking ms, bg in romunskih tablic 😉 ) ter se začela gužvat za check-in oz. oddajo prtljage … madžari niso lih neki organiziran narod … pa tud varnotnikom se lih ni dal ob 4:30 kej dost pregledovat … tko da sva mirno pršla skoz.

Prvi let brez posebnosti, portugalci čist ok …. niso lih tko stiff and efficient kot npr. Lufthansa sam bo. Težko pa kej primerjam …nimam lih kilometrine. Aja … pa Lizbona zgleda lepa iz zraka … dost bolj kolkr se je spomnem iz 2004. Let do Newarka se je kr mal vleku .. je biu pa na sreč drug tip letala kot v planu (A330 in ne A340) in ta je meu kao nek flight ent. … pa se je dal kak film pogledat in s tem zabit cajt. Atlantika je kej dosti ne vidi … tako da je blo 8h beline …. je pa blo na koncu dost bolj zanimivo, ko je letalo v “approch-u” preleteleo pol vzhodne obale …. džizas kera mega suburbia ….če niso tipične “american dream” hiške je pa industrija …. pravo mesto šele v NY. Tud pregled na letališču je minil brez težav, sm mislu da bodo bolj težil, pa začuda niso. Se je pa mal zavleku prevzem prtljage. Pol pa bus … pred Grand central … metro linija 6 …. in evo naju v Bronxu. Tale guesthouse je res super. Čisto, zrihtano, vse kar rabiš. Trije tip to držijo, prčaku naju je en tip … tko mal “gang-like” … mehičan po moje .. za slovenijo itak nkol slišu … je pa za jugoslavijo … hehe …sicer govori nerazločno angleščino (nasploh folk s katerim sm biu dons v kontaktu govori za en kurc angleščino) amapk precej prjazen …. ma v glavnem je tale plac res ok. Od zuni tega sploh ne opaziš (niti ni označeno) … sam je not res ok. Bomo vidl kako bo naprej.  Drugič še kej več, pa več slik ko kej poslikam ..

12. dan Dunaj

12.dan

19.7.2012

Krems – Dunaj 90km

Ende. Končno prlezla na Dunaj; po števcu 953km (do centra). Dons bilo za spremembo pasje vroče, čeprav je spet zjutri kazal, da bo scal. Pot ista kot včeri …. nekaj malega mest, nekaj gozda in avtocesta ob Donavi. Špas se je začel ob vhodu na Dunaj (aja prvi grafit v mestu … “partizan” …. v cirilici) in potem naprej. Gužva in teksas na ulcah. Vendar sva nekak le najdla (ob pomoči garmina) Aljin naslov v centru (in istočasno opravila turistično turo ob ringu … hehe). Še ravno prav, ker je orenk uscal (nevihta). Zdej je bickla za neki cajta dost. Drugo leto Dunaj – Beograd oz. Djerdap… hehe

UPDATE: starbucks na dunaju … prvic … med samimi dunajskimi hipsterji … edini sm z “ne-macom” … hihi

Slike:

 

11. dan Grein – Krems

11. dan

Grein – Krems 90km

Še en tak bolj uneventful dan, kar se potovanja in kolesarjenja tiče. Po mirni (in dokaj topli!) noči v čudaškem kampu (treba je rečt, da je biu kr prazen, kar je luksuz) sva požrla najn hofer zajtrk in odpeketala proti Kremsu. Vreme mešanica tužnega, “kao dežja”, orkanskega vetra in nažiganja sonca na koncu (sam še sneg manjka). Prvo sva falila “pravi breg donave” in zato nekaj cajta vozila praktično po cesti (glavna bundesstrasse 3 z ločenim kol. pasom – neužitno), sam se je pot pol spremenila nazaj v autobahn ob donavi. Jasno spet precej turistov (farurlaub scena); pa dons tud precej poti čez mesta in vasi; še vedno velja pa tist od včeri …. da je avstrija tužna in ofucana. Pred Kremsom gre pot skozi “kanjon” poln nasadov raznoraznega sadja in tle je res lepo (žal je precej obvozov; avstrijci gradijo poplavne zidove kot nori). 90km pot sva “sprašila” v dobrih 5ih urah, tko da sva bla “suvereno” prva tle v kampu. Še dobr, zlo hitr je namreč tole nabutal (vmes k sva šla Krems pogledat – nč posebnga) in zdej praktično ni več placa. Spet je vsega boga ljudi tle (avtodomariji in koleasrji) od katerih izstopajo eni italijani …. glasni u pm (tip se dere čez cel kamp da mora do govorilnce, ker mobitel cifra ne klapa … al neki tacga .. neki zlo bizarnga v glavnem … jebemti kdo še nuca govorilnce … in zakaj morjo vedno rečt “pronto” trikrat predn se začnejo zares pogovarjat)

Anyhow …. tole kampiranje in rutina postavljanja in podiranja šotora nama počas že preseda, tko, da se že zlo veseliva Dunaja (jutri bo konec) in tega, da bova lahko prespala pr Alji … na toplem 😉

Slike:

 

10. dan Linz – Grein

10. dan

Linz – Grein 60km

Za dons zjutri je vremenska napoved falila …. bilo je sončno. Žal pa se je vreme “vrnilo” v svojo standardno črno-sivo oblačno fazo, kakor je tudi sedaj (popoldne 17h). Za dons je biu splaniran bolj na izi dan, samo 60 km (da se nama lepo izide do Dunaja) zato sva zlo hitr pršla do Greina. Enega vukojebnega mesetca ob Donavi. Zgleda precej “tužno” … en hofer na vhodu, (zelo star)spar v centru, tankstelle, par štacunc/lokalov, par bajt, fuzbalplac … ma tuga. Nasploh je tko (osebno mnenje), da je v Avstriji podeželje precej “zanemarjeno” oz. depresivno. V Nemčiji je bilo drugače, tudi najmanjši dorf je bil neakako živ, urejen; mesteca pa sploh. Nekak zafrustriran tle zgleda vse skupi … kot avstrijci sami. Glede na to, da že poznam Dunaj opažam velikansko razliko: kozmopolitanski Dunaj vs. vse ostalo.


Je pa sama pot bila ok; še vedno turistični autobahn ob reki z krajšimi “izleti v gozd”. Dons so se od nekje na poti stvorili Italijani (ogromn neke mularije) in če vemo kaki so za volanom …. na biciklu so še hujši, cela znanost prehitet vse skupaj.

Kamp tlele v Greinu sicer lično urejen, vendar ga očitno upravljata  dva control freaka, ki imata v recepciji rack (video streaming, kamere) in ene deset thinkpadov okol … in vsepovsod opozorila česa se ne sme (npr. pranje cunj v umivalniku – izgon iz kampa!) sam sta tud funkcionalno nepismena …. tip ne zna ugotovit imena iz osebne izk. in tega ne zna vnest v vnosno polje. Pa še net računata 1€/h … ne dam.

Aja pa še to je treba rečt … tle ma Hofer več “izbire za malce in kosila”… spet še en povod za hlapčevsko-provincialne frustracije … (beri: kako nas vsi nategujejo, mi pa na vazelinu).

Jutri do Kremsa.

Slike:

 

9. dan Linz

9. dan

Passau – Linz 105 km

Dons je blo takooo tužno za vstat. Mrzlo k prasica, pihal, črno na nebu … tuga. Tak dan za bit doma pod koutrom, ustrezno prehranjen in met TV pred sabo (in gledat kak filmski maraton). Sam sva ustala in to precej zgodaj, ker sva mela plačan zajtrk … še ena prednost Passau kampa. Madžari so se tud zbudil … sam so si sami paprikaš skuhal … pol pa nardil kraval k so bicikle v kamion nalagal (pussies .. dons zgleda niso kolesarl).

Pot od Passaua naprej poteka neki cajta ob glavni cesti, kar kljub koleasrski poti ni prijetno (gužva); pot se pozneje s prehodom Donave v “kanjon” prelevi v idilično oglasno turistično pot … kolesarski autobahn direkt ob vodi (relacija D-A meja do Linza) … res lepo zrihtan, čeprav precej neosebno (v D gre pot čez tisoč in en dorf; tle pa 30km razn posameznih hiš in gostiln ni žive duše).

Je pa ta štreka precej popularna in del raznoraznih “fahrrad-urlaub” paketov, zato sva dons prehitevala bolj kot ne lične skupine z unificiranimi bicikli in torbicami 😉 (to je folk iz “donavskih križarjenj” … mal biciklirajo, pol jih pa ladja pobere, da se grejo nažirat). Sva kr fouš, ker naju čaka zgolj iskanje zeltplatza in šotor. 🙁


Anyhow … prlezla v Linz, našla kamp (spet samo za šotore; zato tukaj izključno folk s kolesi in večina dela isto turo). Hunske horde še ni; čakava (mogoče k prideva iz mesta bodo spet tuki). Sta pa tle ena poljaka, s katerima sva kolektivno …. v slovanskem duhu se klošarsko nažirala pred šparom … ok … midva sva šla pol v park .. unadva sta mirno rezala salamo pred vhodom.

Ma pa tale Linz kot kaže eno super stvar … in sicer free mestni wlan (ala future zokilan). Dela dobr. Končno prilka, da mal uredim tale blog in objavim par slik. Vremenska napoved je že razočarala.

UPDATE: madžarov ni; Linz ma lepo urejen breg Donave (odlično za športat), zrihtan center, polno turkov, zaprte štaucune (že ob 18ih!!) ter kul železniško postajo (v mesto sva šla namreč zarad kart za bicikle za nazaj – zrihtano, ne bo problemov).

ps: hvala za komentarje … nepričakovano zame, se teli zapisi kot kaže clo berejo 🙂

Slike:

 

8.dan Passau

15.7.2012

8. dan

Deggendorf – Passau 60km

Dež. Če je zjutri še clo kazal da bo sonce, se je le-to hitr spremenil. Spet so naju začel ganjat oblaki in tokrat tudi ujeli. Še dobr, da sva še taprav cajt zaglavaila v nekem lokalu, ki je biu sicer v zelo kolesarski tematiki, vendar so ga naseljevali predvsem lokalni bauerji. Nas se je pa kolesarjev le nekaj nakapljalo, ki so iskali zatočišče pred nevihto. Najboljši je biu en nizozemc, ki sam kolesari od NL do Romunije in nazaj (po poti rimskega limesa). Zdej se že vrača. Pravi, da je že 6 tednov na biciklu. Svaka čast. Aja pa Romunijo je skurcal … ne bomo šli ke do izliva Donave. 😉

Dež je ponehal in nadaljevala sva pot. Danes “samo” 60km. Pot še vedno standardno odlična, označena ter večinoma asfaltna … ob Donavi jasno. V sončnem vremenu sva še postavla šotor v tko na uč do sedaj najboljšem kampu … iz kolesarske perspektive. Ima vse kar porebuje kolesar: plac pod streho, ok sanitarije, pralni/sušilni stroj, plac za cunje sušit, avtomat za pijače in dosti placa za šotore (samo šotore). Kanu camping Passau je tole drgač. Mhja … in se je orenk uscal …zato mam cajt, da tipkam tole …in to na najno grozo spet z unimi madžari … horda se je še sm prvlekla.

Da tole poneha pa greva pogledat mesto; deluje precej turstično (polno unih tur. ladji za po Donavi).

Passau update: najdu sm net .. sedim na pločniku pred teološko fakulteto … jasno … eduroam … jeee … folk k hod mim misl, da sm en orto čudak.

Slike:

 

7.dan

14.7.2012

7.dan

Regensburg – Deggendorf 95 km

Evo … pavze je konc, spet na bicikl. Dons sva bla najhitrejšja, 95km v dobrih 5ih urah. Pot je bla ravna, večinoma ceste, nč prometa in skoz ob Donavi (kot vedno). Za vreme je na začetku kazal, da bo spet sranje (celo noč je scal) sam začuda naju ni nč ujel. Več sreče kot pameti, zdej je celo sonce in piha. Idealno za sušit vse živo. Kar ravnokar počneva …. Tale kamp tuki je bolj čudne sorte …. skrit ob bregu, mogla sva mim bolšjaka, nkjer nbenga za pokasirat (pol je pršu) …. tle en tip … k ne vem kaj počne, eni holandezerji in eni finci na katerih sm “porabil” svoje znanje finščine (ko smo skupaj iskal recepcijo) … hihi. Ker surealni prizor je biu prejle … midva jeva .. tip (finc) pa privleče vn rog (inštrument), note in začne vadit. Nadrealno …. neka mrtvaška glasba … kot kak film Akija Kaurismekija. Zdej pa popoldansko zabušavanje, predelovanje hrane, stagniranje (v centru sva že bla, tale Deggendorf je pač en večji dorf), jutri pa v deželo gozdarske hiše Falkenau … hihi. Pol pa konc z nemci … prihajajo fritzli.

Slike:

 

Regensburg

6. dan

Regensburg 0 km

Dan za zabušavanje; kar je bolj kot ne točno to kar sva danes počela. Pa še vreme je bilo obupno; malo scanja, malo oblakov pa mraz ko prasica. Sva rekla da bova prala cunje … in sva jih … v pralnem stroju …. zajebala program ni ožel, dala v sušilc (hvala BA)….nč posušil …. dala na štrik ….vmes uscal … še enkrat sušit … čista “A je to” scena … sramota. Popoldne šla pogledat Regensburg; tipično nemško mesto, lep altstadt in potem v lov za bankomatome in pristanek v neki piceriji, ki je očitno v lasti hrvata … plakati za Pag na stenah in vezenina “Anđele čuvaj me” na sekretu (ni lih Porsche kot včeri) … aja pa čevapčiči na meniju. Še eno noč tukaj … zdej so nam zeltplatz okupiral madžari … džizas kera horda … kao enki kolesarjo; spremlja jih pa kamion … pol enih stolov, šotorov, blazin, miz … ter predvsem hrane. Takoj so vse okupiral in začel delat gulaš al paprikaš al kva že …. bemti hune. Jutri naprej proti Passau-u.

ps: končno net (5h/ura … pr švabih wlan blazno komplicirana in draga zadeva kot kaže; sm se mogu podpisat).

5. dan

5. dan

Ingolstadt – Regensburg cca. 85 km

Že peti dan. Prilezla do Regensburga, sva na polovici poti (praktično). Danes naju je cel dan lovil dež (padal sinoči) a nikoli ujel, res mava srečo glede vremena. Pot danes potekala večinoma dobesedno ob Donavi, na nasipih ali tik ob reki (pred sostesko), zato nekoliko slabši makadam; pa tudi manj naselji ob poti, z razliko od včeraj ko sva obdelala 1000 in en dorf. Danes tudi nisva klošarla v parku (ker jih ni blo) ampak sva “zaglavila” v enem Biergartnu …. prvo hotla na pico, sam butasti italijani strežejo hrano šele od 17h naprej … e ko jih jebe … Hans nima sieste. Ma pa zato odlične mesne solate in še boljši steak mit zwibel und kartoffel … bilo je njami. Aja … pa še en detajl … v sicer perfektno zrihtanem moškem WCju …. plakat Porscheja 911 … svašta.

Sva pa zdej prilezla do (če ne štejem Dunaj) največjega mesta ob poti, Regensburga. Spet en kao fancy in predvsem drag kamp z vso infrastrukturo, ki pa jo tokrat dejansko misliva ponucat (pralni stroj, wlan, štrom!). Ja .. drag pa je … 12eur po glavi … kar se ti zdi drago, ko si dva dni nazaj plaču 5,5 eur po glavi! 😉 Aja .. tud ta kamp je tipično prikoličarski/avtodomarski in poln nizozemcev, dancev in podobnih, ki vlačjo svoje prkloce po celi evropi. Kolesarjev bolj malo. Za sosede mava pa .. hmm … en američane, ki so si postavili vojaški tabor (maskirni šotori …. heh); familija, fotr podaja žogo s tamalim (un ameriški fuzbal) in skoz lapajo … in to z južnjaškim naglasom (alabama … yeah). Prvič vidm američane (v evropi) kampirat.

Jutri dan za pavzo … zabušavanje, pranje, net … hrana in ogled Regensburga …. spomnem se 7 let nazaj, da majo BurgerKing na železniški … hihi. V soboto pa naprej do Passaua (v dveh dneh).

Slike:

 

4.dan

4.dan

Dillingen – Ingolstadt 100 km

Nič novega … vse kot po maslu. Danes prevozila največ do sedaj. Imela odlične razmere, nekaj malega sonca, več oblakov, med vožnjo nič dežja. Je pa scalo čez noč in zjutraj, tako, da je bilo kar nekaj stvari mokrih (sploh tisto kar je ostalo na “štriku”) in sva zdele porabla kar neki cajta da sva to sušila, predvsem šotor.

Pot še vedno odlično označena, urejena, nekaj malega klancev (kar upočasni tempo); večinoma po gozdovih (makadam), ločenih koleasrkih poteh; v mestih te pa (načrtno) spelje skozi center. Kar je ok; ker potem poiščeva štacuno, nabavim za jest in “zaklošarva” nekje v parku, ko se nažirava s solatami, salamo in kruhom 😉 Who cares. Važn, da je dobr, da se najeva in da prideva “pocen” skoz. Glede tega bi se dal marskej rečt … glede cen tukaj in doma. Ni razlike, oz. je tukaj vse ceneje (štacune, pekarne, kampi); in vsega je več in bolje poštiman in ohinsploh organiziran, nemci pač ..ordnung…. blj ko spoznavaš … bolj se počutiš gladko nategnjenega …in to brez vazelina.

Zdej sva v Ingolstadtu …. Audiland …. v nekem mega kampu (edinem žal); kamp poln bavarskih pavšalistov (kičasto urejene prkloce); nizozemcev (staro in mlado v svetu caravaninga) in kojekakvih padalcev …. tlele mava dva angleža .. oz. škota …. tipično zavaljena .. ampak mata pa spimpanga audija… ne morta verjet, da sva prekolesarla že 400km … hehe.

Jutri Regensburg (vmes pa še vožnja s čolnom)… pol pa en dan pavze … moram nekje net in štrom dobit.

Slike:

 

3. dan

3. dan

Ersingen – Dillingen, 85km

Za tretji dan velja isto kot za drugi; smooth and efficient. Ok razn obvoza čez Gunzburg, smo skor zalutal … drgač še vedno vse odlično označeno. Še več … nevihte par tednov nazaj so nardile kr dost škode po gozdovih in hišh; par gozdnih poti je posledično zaprto …. vse jasno označeno, table za opozorila in obvoze vsepovsod. Sama pot mešanica praznih cest, makadamskih kolesarskih poti in (danes predvsem) precej prometne mestne vožnje.


Vreme, vsaj večino dneva idilično, le sedaj na koncu se je uscal … ampak je lihkar mimo. Kamp v Dillingenu tik ob Donavi …in poln francozev … dobesedno. Od ene 15 ljudi jih je 10 francozov … in to neke familije, ki kolesarijo z otroci (dojenčki!) in neki čudaki, ki očitno tole pot pešačijo. Ah well …
Drgač brez posebnosti …. razn tega, da se Vesna pizdi da sm (pre)pečen od sonca.
Jutri naprej do Ingolstadta.

Slike:

 

2.dan

Drugi dan …. 9.7.2012

Spet brez neta, spet pišemo na “suho”. Smooth and efficient bi lahko rekli v dveh besedah za danes. Naredila spet 90km od Singmaringena do Ersingena (malo pred Ulmom). Pot odlična, prelepo, urejeno, zanimivo … na začetku ravno, potem nekaj klancev ampak nič preresljivega.

Že drugi dan imava … ampak res prečudovito vreme; čez dan cca. 25 stopinj … na nebu na tisoče oblačkov, ni vroče, veter pihlja … idila. Edin sinoč je blo mal mrzlo, in ker je Vesna bolj zmrzljive sorte sva dons zabila kr neki cajta v intersportih zarad nove spalke in armaflexa (ena izmed napihljivih blazin ma feler … pušča; bo treba to pol pr Petri reklamirat). Se je kar nekaj stvari izkazalo za napčne v praksi, npr. spalke, količina cunj, izbira obutve; pa tudi npr. “nepravilno” planiranje postankov in organizacija prehranjevanja. Če sva bla včeri še v mestu (v kampu) in sm lahko šu “h kitajcu” po nudlne, sva dons končala v eni vasi … brez hrane in vode. No je bla edina gostilna odprta in tako sva jedla Schwabishesalad mi kase,wurst in nevemkajše … in pivo … aja solata zakon. Bolj malo zelenja, ampak zato toliko več mesnin. Me like. So pa teli švabi (dobesedno, ker tole je švabija) blj na izi sorte tle. Pač en kleine dorf 😉

Evo en live intermezzo …. kolkr mam rad čehe kot slovanske brate in proizvajalce odlične športne robe, se nikakor ne morm načudit njihovi “primitivnost” in prekleto čudnim … češkim navadam. Tipsoni tlele zravn so lihkar začel po tleh nabirat les za kurjavo. Ok .. sej je tle communal roštilj … sam da se jim da ob 20:30 kurt, roštiljat in ne vem kaj še …. zihr majo polne kolesarske torbe mesnin od doma. Eh … svašta.

Nasploh bi se dal kr razpisat o profilu ljudi, ki jih (v teh dveh dneh) srečujeva na poti. Včeraj (nedelja) je bila večina dnevnih izletnikov, večinamo penzionerjev; danes bolj malo ljudi .. arbeit pa pa to. Od “popotnikov” pa od boemskih nizozemcev, prek francozev 8te so itak posvsod) do raznoraznih solo čudakov, ki vlačijo kolesarki avtodom s seboj. Aja pa ene par čarovnic na kolesih sva vidla (dobesedno) … kot kaže je tale pot tud eno “romanje”.
Jutri naprej … mimo unga kurbišča .. Ulma do Dillingena.

Slike:

 

1. dan

Nedelja 8.7.2012

Ker interneta ni … si bo tole treba beležit drgje in potem objavit ko bo stvar na voljo.

Po začuda lepo prespani in mirni noči v kurbišču v ulmu (madžarska delovna sila čist tko btw)…. e sm že pozabu ime … neki turškega …. btw … pravi tip meni .. aus holland … aber naturlih …. joj turki … v glavnem ja …. sva vstala .. spizdila že ob 6ih … lovila vlak ob 8ih … na postaji neki jedla … še dobr da za pultom dela frau ….eee … ma neki na ić … smo se v glavnem hitr razumel kaj rabimo … vlak sicer starejši (tole bo že tretji tip) ampak ustrezno predelan in zelo uporaben za kolesa.

Ob 11h končo prispela do izvira Donave (Donaueschingen) in začela pot (btw … uradni izvir donauquelle je turist trap … tko brezveze). O sami poti, pokrajni, urejenosti, markacijah in “cestni podlagi” nimam besed … če bi jih meu bi bilo vse v superlativih … švabi pač znajo zrihtat stvari. Res mislijo na vse. Skor tko kot pr Nizozemcih.

Anyhow … končno začela konkretno kolesart; prvi dan 90 km .. od Donaueschingena do Sigmarinena. Tukaj sva v (načrtovano) v kampu. Ni bordel …. 😉

Slike:

 

Vlaki, kolo, garmin, turki …..

Mhja …. nism biu zastonj živčen zarad bicikla in vlaka “mimara” ….. uresniču se je najbolj črn scenarji …. vrgl so naju dol …

Če je še včeraj po ponovni “preverbi” na železniški delovalo, da bo vse ok …. well isn’t …. kurci jedni na SŽ pojma od pojma nimajo … pravi tip meni … se ne da rezervirat, ma je zihr plac …. pri sprevodniku kupite karto …v 5ih letih nism vidu, da bi kdo pršu z biciklom ….. no sej ni …. v Ljubljani …. dejansko sva v natrpanem vlaku clo uspela bicikla gor spravt …. in zgledal je vse kul … dokler se na Jesenicah nista stvorila dva nemca z bicikloma … imata rezervacijo ….a pr DB se pa da rezervirat ….. avstrijski sprevodnik je na “prijazen germansko tevtonski način” nama dal vedet da najna bicikla morata dol … brez pardona … red je red …. bemu matr Fritzl en ….. tečn švabo.

No, se j ko sm se pomiru smo nekak ugotovili, da pač pedantno izpolnjuje pravila. Kar nama ni čisto nič pomagalo … obtičala sva v Beljaku, vrgla stran 100eur za karti do Ulma in morala kupiti novi za 200eur …. tokrat z zazihranm biciklom … vsaj do Salzburga …… AAaaaaAAa …. je bolelo.

Schnellkurs JŽ – OBB – DB vlaki in bicikli:

-mimara EC212… forget it … hlapčevski vlak …kao hrvaški .. samo avstrijski vagoni … in dva pecikla per vagon …nemci lahko rezervirajo mi pa ne …. mrš
-OBB intercity (Villach – Salzburg) .. vagon za bicikle … ti pomagajo gor in dol spravt bajk …. že bolje …
-DB interregio (dvonadstropni) (Salzb. – Munchen) … zakon, posebn plac/klet za bicikle … nč za doplačat nč za rezervirat … hitrejši od vsega pri nas
-DB interregio nek navadn (Munchen – Ulm) … suffer … podobn kot naši … placa bolj malo .. vlak nabit s penzionerji in neko mularijo, dekliščino in kajtivse vem …. ena ura stanja in vahtanja

Back to topic … torej pošteno olajšana (denarno) na poti za Ulm. Ulm zato ker mamo zemljevide … ker vlak pride “že” ob 20:30 in bova šla v hostel … drug dan pa naprej do izvira …. vlaki so bli točni pršla sva … hostl najdla … zaprto … za pokicat noben se ne javi … mesto polno mularije (nek fest je) in policije. Kaj pa zdej, iščeva info punk, najdeva večji zemljevid…kje je kak drug hostl, čva ke? Al v gasthof ob autobahnu kjer sva že lan prespala. Gremo do hostla … mogoče bo kej. Ponucam garmina na nokii … prekleto prav je pršu … hostel pa nekje na hribu v pizdi matrni …. že skoraj v mraku prideva ke. Hostel …nabit …. nema nič pravi na recepciji …sranje sranje … nekje na periferiji mesta v parkih, tema … kam zdej? Razmišljam, da bi postavu nekje šotor na “divljaka” …pol se pa odločm še 1x garmina ponucat. Receptorka je sicer predlagala neki hotel v centru … sam to je daleč. Glup garmin ima v spominu bed&breakfaste še iz italije … in s tako navigacijo se ne da pomagat, za hotele/motele pa najde nekaj zelo blizu … sam čez park pa hribu dol … Donauhotel … sliš se dobr 😉

Dobr ja …. ni več donauhotel ampak”Hotel Bizim” ….jes from Turcija with love. Spet nkjer nbenga … za klicat … pride neka zenska slučajno vn … nič ne ve … prestrašena .. hmm .. kaj dela tle. Že hočva it vidva not enga tipa … jasno turk … ma sobo …50eur/noč. Jes. V trdi temi zakleneva bicikle, se pofočkava in dobiva sobo …. bodmo realni … tole je bordel. Tako, da jst zdej tole pišem v pojstl kjer pitaj boga kdo in kaj in s kom so vse počel. Nočm vedt. je pa iz okna vidt da je streha polna kolektorjev …. napredno … nemško. Aja … pa še internet majo teli turki … odklenjen … še router bi mu lahko skonfiguriral (je odprto)…. hehe.

So much about serious biking. Upam da bo jutri ok.

Bled

Čas je že bil, da prekinem tale napad lenobe in kaj objavim … za lastno evidenco. Vmes ni bilo nič kaj takega; lahko bi dal še par slik iz Berlina ali slike iz prve “pripravljalne” ture do Predvora …meh… nima smisla …

No ..ker se pripravljava za tole (načrti za Beograd z biciklom so propadli) sva v nedeljo odkolesarila iz Šiške prek Kranja, Posavca in “Begnj” do Bleda.

Zelo všečna in ne preveč naporna tura; vreme ok; promet tudi načeloma brez težav, je pa bila ob samem jezeru nepopisna gužva … kar se iz fotk sicer ne vidi. Ko pa smo že pr fotkah sva mogla tud nov fotoaparat testirat (Kodak Z990) …. je kr kvalitativen preskok … zato se še učimo.

Nazaj grede sva šla z vlakom (prvič da sm vlaču bicikl na kak SŽ vlak) … žal so ponovno upravičili svoj sloves, da so sami seb namen …železnice namreč. JŽ mentaliteta (minus JŽ red in velikost) je še kako prisotna in takega kompliciranja glede biciklov že dolgo ne. Kar je pa še bolj smešno … če nam je kondukterka loh 5x težila zarad bickla …. se pa ni spomnla kart pogledat …. fail. Da ne govorim kake štorije so z nakupom kart in biciklom za vlak proti Nemčiji … ampak o tem drugič.

Next stop … Donaueschingen … in 1000km “trpljenja” do Dunaja.

Slike: